Gledališče se po izteku dvajsetega stoletja še
vedno podaja na artaudovsko pot iskanja svoje esence in izpraševanja osnovnih parametrov odrske umetnosti. Oder kot konkretni in fizični prostor naseljuje s svojimi vprašanji: kaj je prostor?, čas?, gib?, struktura?, igra?, tekst?. Na točki, ki jo označuje polje sesutja evforične ideje o “novem svetovnem redu”, ki se je v devetdesetih sesul v razočaranje in nestabilnost.
“Splendid isolation” devetdesetih, samonanašanje, močni procesi formalizacije, metafora kot os, okoli katere se artikulirajo predstave, dialektika infra in superstrukture, ponavljanje in geometrija kot princip časa in prostora, atomizacija gledališke strukture, veselje do provokativnih formalnih eksperimentov se kot konceptualni nastavki in praktične izpeljave postopno mehčajo. Vedno očitnejši postajajo vdori “realizma”, ki metaforo zamenjuje s hiperbolo, gledališki postopek vedno očitneje označuje figura metonimije. Kljub stalno spreminjajočemu se fokusiranju režije (besedila) sodobno gledališče ponovno usmerja svojo energijo k polju vsebine. Zato ni nujno, da generira točno določen, koherenten, nedvoumno razberljiv pomen. Dramaturgija se strukturira kot mreža, ki zavestno uporablja “dosežke” devetdesetih: princip hibridnosti, asociacije, sopostavljanja, medmedijskosti, medbesedilnosti, semplinga … Gledalca vključuje kot soakterja pomenjanja in ohranja bogastvo dialoga med publiko in umetniki. Ustvarja predstavo kot pluralnost vesolij njenih akterjev in aktivnih receptorjev.
Sodobnega gledališča, katerega žive priče smo, ne definirajo več opozicijski modeli, npr. linearno – nelinearno, metaforično – metonimično, abstraktno – realistično, kontinuirano – diskontinuirano. Če so bila devetdeseta tudi v Sloveniji označena s fragmentom, kolažem in kontaminacijo ter zavračanjem naracije, smo danes priča individualnim, znotraj lastnih možnosti gibajočim se reakcijam na vsoto informacij, usmeritev, različnih možnih izbir glede na resnico, ki je povsod in je ni nikjer, katere videze in fasade uteleša gledališče. Nivoji estetik in etik so raznoliki, skupna sta jim zgolj potreba in hotenje spregovoriti s svojim prepričanjem, na način, ki je najbližji, najprimernejši v določenem prostoru in času, ki je vedno čas odra, njegovih materialij in mentalij.
Slovenski prostor tudi v tem času ne zmore formirati novega gledališkega kanona. Interesi znotraj njegovega gledališkega obrata so partikularizirani in dihotomijski, kar podaljšuje pozicijo statusa quo, neprepoznavnosti oziroma nepripoznavanja kvalitetnih prelomov. Sodobno gledališče zato nastaja med Scilo in Karibdo, v mentalnem prostoru, ki ga vztrajno zamejujeta (komediografska) provincialnost in samozadostnost. Prepuščeno je dvema javnostma: za prvo je nekaj, kar je breme, katerega eksistenca je neevidentna, za drugo nekaj nujnega, osmišljujočega, esencialnega. Če se tudi prva prepozna v drugi, mu je uspel preboj …
Za Slovensko mladinsko gledališče kot organizem, ki je že več kot dve desetletji zavezan sodobnemu gledališču in odrskim umetnostim, ta specifična in velikokrat shizofrena pozicija ni nič novega. Iz nje poskuša po principu paradoksov iztisniti kar največ svobode in kreativnosti – temeljnih in vsedoločujočih parametrov svoje programske politike.
Zadnjih nekaj in prihodnjih nekaj let so in bodo označile raznolike poetične prakse in avtorske pisave, ki jih v svoji specifičnosti enoti igralski ansambel kot skupni imenovalec in eno temeljnih gibal kreativnosti gledališkega organizma. Materiali, ki bodo naseljevali prostor predstav, bodo raznoliki. Teatralni in neteatralni. Drame, tragedije, komedije, zgodbe, pesmi, filozofski diskurzi, osebni dnevniki, improvizacije. Vse kot material za predstavo, podvržen alkimiji kreacije, ki bo dejstva, izrečeno in geste transformirala v dogajanje na sceni, tukaj in zdaj. Jezike telesa, teksta, glasbe, prostora. Soobstoj različnih oblik, jezikov, zvrsti, medijev, melodrame in brechtovske potujitve, Shakespeara in ekspresionizma, Petra Weissa in fizičnega gledališča, pravljične zabrisanosti ter fizičnosti telesa igralca in lutke, gledališke improvizacije kot tehnike raziskav fenomena igre in fiksne, rigorozne strukture predstave kot skupka dialoških odnosov raznolikih znakov, ikonoklastičnih povezav med vsem, kar se ne more harmonizirati, trenj in šokov med heterogenimi formami.
Treba je dopustiti spregovoriti odru kot fizičnemu in mentalnemu prostoru. V jezikih njegovih konkretnih ustvarjalcev, ki naj naselijo prostore gledališča z vso raznolikostjo in kreativnostjo ustvarjalcev in publike. Njunega dejavnega dialoga o času in življenju prvih in drugih, v katerem se razpoznavata drug v drugem.
Tomaž Toporišič