Ni ga faksa, ki ga lahko naredi tisti, ki je tako len kot ti!
100jko:
Hahaha. Umiram od smeha, Dona … Imam problem, ker me veseli delo na področju multimedije, na primer snemanje in montaža filmov, delo posebnih efektov, ustvarjanje spletnih strani in podobne stvari. »Pa pojdi na računalništvo …« Veliko ljudi misli, da se programer ukvarja s takšnimi stvarmi. Žal ne. Da končate ta faks, morate imeti matematiko v malem prstu. Fakultet, ki se ukvarjajo z multimedijo, pa tudi ni tako malo v naši prestolnici. Če se ne motim, imamo kar tri šole. Dve od teh sta zasebni in ena, če se ne motim, ni. A naj vas naziv »zasebna« ne ustraši. Cenovno so vse enako ugodne. Samo ena od teh treh ponuja možnost rednega vpisa. Pa še za tega je treba odšteti 900 evrov, za izreden obisk teh fakultet pa je treba odšteit od 3000 do 7500 evrov za letnik. Samo? Ta drobiž pa res ni problem plačati. Pa ko bi bila vsaj ena od teh univerzitetna! Ne, ne. Samo če nadaljuješ s študijem, lahko prideš na bolonjsko raven. Pomeni, da moraš biti pripravljen odšteti najmanj 5000 evrov za šolanje. Drobiž, a ne? Če se nisi resno zagnal v celotno stvar in znaš stvari le povprečno, ko končaš študij, si oplel. Na področju multimedije se iščejo ljudje, ki obvladajo točno določene stvari. Pa naj bo to montaža filmov ali pa ustvarjanje spletnih strani. Konec koncev prideš na to, da daš 5000 evrov za faks, na katerem te naučijo osnov, za naprednejše stvari pa moraš poskrbeti sam. Hja … se splača?!
Dona:
Pa smo spet tam – moški in računalniki, a? Haha. Mislim, da je multimedija edina in pravilna rešitev zate in tvojo, oprostite izrazu, leno rit. Zdi pa se mi, da si trenutno kar v dobrem položaju glede šol, ker jaz na primer niti ne vem, kaj me veseli. Sama v nasprotju s tabo spadam v skupino učencev, ki cilja na najvišje ocene ter najboljše pohvale. Ne bi se ravno poimenovala »piflarka«, ker z učenjem vedno lovim zadnje minutke, naučim pa se samo tisto, kar je zanimivo ter pomembno zame. Drugo pa tako ali tako roma na »plonke«. Obstajajo ljudje, ki že od malega vedo, kaj jih zanima, smo pa tudi tisti, ki imamo pri vseh predmetih lepe ocene in nam v resnici sploh nič ni všeč. Priznam, da se točke, ko bom morala reči »šla bom na XX-faks«, kar bojim. Kar naenkrat se bom morala odločati o poklicu, ki me bo mogoče spremljal do konca življenja. Grozno! Že med Mariborom in Ljubljano se ne bom mogla odločiti, kaj šele glede šole, ki jo bom obiskovala! Kar pa zagotovo vem, je, da ne maram belih, zdolgočasenih pisarn ter nadrejenih, ki me bodo ob sedmih zjutraj čakali s kupom papirjev v veliki avli, z belimi stenami ter dragimi lestenci, polnimi prahu. Ne maram ponavljajočih se dni, ne maram rutin ter enoličnega dela. Kaj je zame? Že nekaj časa se navdušujem nad tem, da bi budilka zvonila okoli desetih zjutraj, na posteljo bi si prinesla računalnik, napisala kakšen članek, kolumno, mogoče novo zgodbo, nov roman ter seveda objavo na blogu. Dan bi nadaljevala z zajtrkom, malo bi skakljala po prireditvah, se trikrat nasmehnila fotoaparatu, in to bi bilo to. Ne gre za lenobo in vsekakor bi trdo delala, ko bi bilo treba, gre za to, da življenja nočem zabiti med zdolgočasenimi ljudmi v še bolj zdolgočasenih službah. Vsak dan nekaj posebnega, nekaj novega ter zabavnega. Način življenja, ki ga živi moj oče, način življenja, ki ga živi moj stric, način življenja, ki ga živi bratranec, ter način življenja, ki si ga želim …
Komentarji (0)